Egon Schiele, Avstrijec, 1890-1918

Avstrijski ekspresionist iz začetka 20. stoletja

Egon Schiele [Egon Šile] se je rodil leta 1890 v Tullnu ob Donavi v železničarski družini. Že zelo zgodaj je učitelj risanja odkril njegov talent in ga spodbujal. Leta 1906 se je vpisal na šolo za umetno obrt, vendar so ga na zahtevo učiteljev premestili na tradicionalistično Slikarsko akademijo. Leta 1907 je spoznal Gustava Klimta, ustanovitelja secesijskega gibanja, ki je postal njegov mentor, kupoval Schielejeve slike, mu priskrbel modele in kupce. Schiele je imel že naslednje leto prvo razstavo. Po treh letih študija je leta 1909 s še nekaterimi nezadovoljnimi študenti zapustil akademijo in ustanovil Neukunstgruppe (Skupino nove umetnosti). Na Klimtovo povabilo je leta 1909 Schiele razstavljal v dunajski Kunstschau (umetniški galeriji) skupaj z izjemnimi umetniki – Edvardom Munchom [Munkom], Vincentom van Goghom [van Gogom] in drugimi.

Osvobojen akademske togosti je začel Schiele raziskovati ne samo človeško telo, temveč tudi njegovo seksualnost in s svojim delom vnesel nemir. Leta 1911 je srečal 17-letno Valerio Neuzil [Nojcil], ki je nato živela z njim in bila tudi njegov model za nekaj zelo udarnih slik. Pred meščanskim okoljem sta zbežala na Češko v Krumlov (sedaj je tu Schielejev muzej), od koder je bila doma slikarjeva mati. Način življenja mladega para je bil za majhen kraj še manj sprejemljiv, še posebej spotakljivo pa je bilo, ker je za modele najemal mlada dekleta. Ponovno sta se selila, tokrat v Neulengbach pri Dunaju. Schiele je najel poceni atelje, v katerim so se začeli zbirati mladi prestopniki. Policija ga je kmalu zaprla in poskušali so ga obsoditi zaradi pornografije, vendar je bil zaprt le tri dni. Leta 1915 se je poročil z Edith Harms. Že tri dni po poroki so ga vpoklicali; vojno je preživljal v zaledju, ves čas slikal in se leta 1917 vrnil na Dunaj.

Najbrž ni nihče med slikarji naredil toliko avtoportretov, kot prav Schiele, poleg njih pa tudi izjemno veliko študij mladih žensk, golih ali izzivalno oblečenih, ki pa bile so zanj le objekti za poglobljeno analizo. Največkrat so naslikane same, v prostoru brez ozadja, kjer je ženska figura le odlična študija linij, kompozicije in kretenj. Njegovo delo odseva zrelost umetnika, ki je svoj talent obvladoval do popolnosti. Leta 1918 so ga povabili na 49. razstavo secesije, ki se je udeležil s 50 platni; za razstavo je izdelal tudi izjemen plakat.

Jeseni 1918 je, tako kot druge predele Evrope, tudi Dunaj zajela »ubijalska« španska gripa, katere žrtvi sta bila tudi Schiele in njegova žena.

Schielejevo življenje je bilo kratko (umrl pri osemindvajsetih), intenzivno in ustvarjalno; zapustil je več kot tristo oljnih slik in več tisoč del na papirju.

Nekaj njegovih del:

Sedeča ženska, 1917, pastel, gvaš in svinčnik na papirju, Metropolitan Museum of Art, New York

Portret ženske, slikane v hrbet, pove o njenih občutkih prav toliko, kot bi razbrali z njenega obraza.

Portret Johanna Harmsa, 1916, olje z voskom na platnu, Guggenheim Museum, New York

Portret Schielovega tasta, pri katerem je slikar zopet občutil toploto doma.

Klečeči polakt nagnjen v levo stran, 1917, črna kreda, pokrivne barve na papirju

Eden od množice ženskih aktov, ki so vznemirjali s svojim drugačnim odnosom do telesa.

Avtoportret, 1910, črna kreda, akvarel in pokrivna barva na papirju, Metropolitan Museum of Art, New York

Schiele je naslikal zelo veliko avtoportretov – v vseh mogočih položajih in različnih tehnikah.