Jan Van Eyck, Flamec, 1385-1441

Holandski slikar, utemeljitelj zgodnje renesanse v severnoevropskih deželah

Za Jana van Eycka [Jana van Eika] domnevajo, da se je rodil v provinci Limburg na Holandskem okoli leta 1390. V slikarstvo ga je uvedel starejši brat Hubert, tudi sam pomemben slikar.

O njegovem življenju vemo bolj malo. Od leta 1422–25 je bil v službi holandskega grofa Janeza Bavarskega v Haagu, potem je bil komornik in dvorni slikar burgundskega vojvode Filipa Dobrega; z njim veliko potoval in v svoji bogati diplomatski karieri obiskal tudi Portugalsko. Leta 1432 se je ustalil v Bruggu [Bružu], se poročil, bil dvorni in mestni slikar ter v izjemnim umetniškem zagonu slikal vse do konca življenja. Umrl je leta 1441.

Domnevajo, da je začel kot iluminator (umetnik, ki je slikarsko krasil rokopise). Prvi dokazi njegove umetniške moči so rokopisne miniature v Torinskem horariju (Pinacoteca Sabauda) in nekatere miniature v Milansko–torinskem horariju. Njegovo ime se je prvič pojavilo ob mojstrovini – poliptihu (krilnem oltarju) z osrednjo tabelno sliko Čaščenje mističnega jagneta, 1425-32, za stolnico v Gentu, ki sta jo začela slikati s starejšim bratom Hubertom, tudi uspešnim slikarjem. Po bratovi smrti je znameniti gentski oltar dokončal sam.

Slike je začel podpisovati šele leta 1432, zato lahko šele dela po tem datumu zanesljivo pripišemo njemu. Med njegove najlepše slike sodijo Madona Kanclerja Rolina (1435, Louvre, Pariz), Madona kanonika van der Paeleja (1436, Brugge [Bruž], Belgija), portret slikarjeve žene Margarethe (1439, Brugge) in dvojni portret zakoncev Giovanni Arnolfini s soprogo (1434, Narodna galerija, London).

Nekaj časa je veljalo, da je van Eyck izumitelj slikanja z oljnimi barvami, vendar so trditev ovrgli. Verjetno pa je, da je razvil novo mešanico iz različnih barv, nekakšno oljno tempero, ki je barvam dala lesk in obstojnost v vodi.

Prvi je uvedel obliko polfigure in tričetrtinski pogled (telo osebe ni več naslikano v profilu ali od spredaj), ki omogoča predstaviti portretiranca kot razpoznavno osebnost. Njegovo slikanje z olji je bilo izjemno. Po nikomer se ni zgledoval in tudi ni imel učencev. V njegovih slikah čutimo spokojnost in svobodo. Imel je izjemen občutek za nizanje podrobnosti in hkrati njihovo povezovanje, psihološko obdelavo likov in neverjeten smisel za ubrano nizanje barv.

Jan van Eyck je ostajal na ravni deformirane perspektive, kakršno poznamo pri vseh slikarjih pred nastopom italijanske renesanse. Vendar je uvedel nov način gledanja, ki ga ni bilo mogoče kopirati in z natančnim opazovanjem in preciznim upodabljanjem ustvarjal oblike, ki so se odmaknile od dotedanjih shem. In čeprav njegove slike prežema duhovna vsebina, se način upodabljanja približuje naturalizmu.

Nekaj njegovih del:

Madona kanclerja Rolina, 1435, les, Louvre, Pariz, Francija

Prav toliko kot motivu kanclerjeve molitve se je slikar posvetil pogledu skoz okno – reki, mestu ali naključnima osebama.

Madona kanonika van der Paeleja, 1436, olje na lesu, Groeninge Museum, Brugge, Belgija

Čeprav se »zgodba« dogaja v prostoru, seže slikarjev pogled tudi ven in nam skoz okno približa pokrajino.

Giovanni Arnolfini s soprogo, 1434, olje na hrastovini, Narodna galerija, London

Eno najpogosteje omenjanih van Eyckovih del. Sliko odlikuje bogastvo barv, simbolika detajlov in tenkočutno upodobljeno vzdušje, ki ga pričara dom.

Margaretha, (portret van Eyckove soproge), 1439, olje na lesu, Groeninge Museum, Brugge, Belgija

Marija ob studencu življenja, 1439, olje na lesu, Umetnostni muzej, Antwerpen, Belgija

Van Eyckova zadnja znana slika.