Michelangelo Merisi da Caravaggio, Italijan, 1571-1610

Začetnik baroka v Italiji, največji slikar 17. stoletja

Caravaggio s pravim imenom Michelangelo Merisi da Caravaggio [Mikelandželo Merizi Karavadžo], se je rodil leta 1571 verjetno v Milanu, v družini arhitekta in dekoraterja na gradu Francesca Sforce I., otroštvo pa je preživel v majhnem kraju Caravaggiu v Bergamu, kamor je družina zbežala pred kugo. Pri trinajstih letih se je pod pokroviteljstvom princa Colonne začel učiti v ateljeju slikarja Peterzana [Petercana], Tizianovega učenca, ki je deloval v Milanu. Mojstra je, tako kot njegove učence, privlačil realistični stil, ki je bil v nasprotju s takrat modnim manierizmom.

Leta 1595 se je napotil v Rim. Iz njegovega dela je razvidno, da pot ni bila premočrtna in da je na potovanju spoznaval dela bolonjskih, beneških in florentinskih slikarjev. V Rim je prišel z izrednim tehničnim znanjem, s smislom za realizem in z barvami, ki so bile značilne za beneško šolo.

Obdobje v katerem je Caravaggio živel, je bil čas protireformacije, ko si je cerkev trudila povrniti nekdanjo moč, v mestih pa sta kraljevala brezvladje in razvrat. Zato ne preseneča, da je bilo njegovo življenje kratko in viharno. Vročekrven značaj ga je nenehno spravljal v težave, večkrat je bil zaprt zaradi kockanja ali žensk, udeležen je bil v krvavih pretepih in leta 1606 je povzročil celo umor iz malomarnosti, zaradi česar je moral bežati iz Rima prav v času, ko je zaslovel kot slikar. Odšel je v Neapelj, kjer je ustvaril nekaj umetnin. Na Malti si je z delom prislužil naziv vitez Ivanovega reda, vendar se je zgodba ponovila in je pred zaporom pobegnil na Sicilijo, od tod pa v Neapelj. V Rim se ni smel vrniti. Umrl je leta 1610; njegova smrt ni pojasnjena – truplo so našli na morski obali nedaleč od Rima.

Caravaggia je zanimala resničnost; njegova Košarica s sadjem, 1596, je prvo tihožitje v italijanskem slikarstvu. (V košarici je ob svežem sočnem sadju naslikal suh list, tako kot je to v naravi.) Veliko bližja mu je bila ljudska resničnost kot resničnost uglajene gospode, zato je na slikah poudarjal najbolj vsakdanje, običajne poteze, kot ni tega slikal še nihče pred njim. Njegovi modeli so bili ljudje, ki jih je srečeval v krčmah in predmestjih, prostitutke in tatovi, pa vendar jih krasi notranje dostojanstvo, česar se je naučil pri temeljitem študiju del največjih mojstrov, ki so ustvarjali pred njim. Roke imajo v njegovem slikarstvu posebno vlogo, govorijo jezik, ki je pritegnil njegove občudovalce, kot npr. Velazqueza.

Že prva dela, ki jih je naslikal v Rimu so izjemne umetnine, med drugimi Deček s košaro sadja, Deček, ki ga je ugriznil kuščar, Mladenič z vazo cvetja, Bolni Bakhus, Koncert. Tudi Caravaggio je slikal nabožne podobe. Leta 1600 je dokončal platna v Contarellijevi kapeli v San Luigiu dei Francesi v Rimu, s katerimi se je začelo njegovo delo slikanja velikih oltarnih podob ali dekoriranja celih kapel. Na sliki Jezus pokliče svetega Mateja, enem od viškov njegovega ustvarjanja, je z razgibano svetlobo dal Jezusovemu gibu izjemno moč, sliki pa maestetičnost. Realističnost njegovih podob je zmotila nazadnjaško duhovščino, navajeno idealiziranja, in je sliko Sveti Matej in angel odstranila iz kapele (Slika se ni ohranila.). Tudi druga dela iz tega časa Križanje sv. Petra, Spreobrnjenje sv. Pavla in Smrt Marije Device, so zaradi kontroverznosti (model za Marijo je bila utopljena ženska, modeli svetnikov pa so bili vse prej kot ugledni ljudje) izzvale ogorčenje in nenaklonjenost Cerkve.

V Neaplju, kamor se je zatekel leta 1606, so ga prijazno sprejeli. Tu so nastala njegova znamenita dela Vstajenje, Bičanje, Sedem del usmiljenja, kasneje na Malti Obglavljenje Janeza Krstnika, 1608. To je edino platno, ki ga je Caravaggio podpisal in je postalo slavno takoj, ko je bilo razstavljeno.Še danes velja za slikarja, ki je v sliki upodobil moderno tragedijo. Mučeništvo svete Uršule je eno od zadnjih Caravaggievih platen, polno žalosti in obupa, kot da bi slutil skorajšnjo smrt.