Francoski slikar la belle epoque, njene elegance, spogledljivosti in sladkega
življenja
Pierre-Auguste Renoir [Pjer Ožist Renuar] se je rodil se je leta 1841 v Limogesu
[Limožu] v skromni družini, ki se je kmalu preselila v Pariz. Bil je zelo reven
in zgodaj je moral opustiti šolo. Zaposlil se je s poslikavo lončenih posod, kasneje
s slikanjem na tkanine in pahljače, toda kljub revščini je bil optimist in uspelo
mu je obiskovati slikarske tečaje. Srečal se je z Monetom [Monejem], ki ga je
vpeljal v družbo impresionistov. Skupaj sta se potepala po podeželju in tudi Renoir
je naredil nekaj krajin, ki so polne barvne topline in elegance.
Renoir se je kaj kmalu ločil od impresionistov, kajti njegov svet je bil drugačen,
njegov temperament iskreno čustven in čuten. Zato ni presenetljivo, da je večji
del Renoirovega slikarstva posvečen ženskim portretom, srečanjem mladih, priložnostnim
slavjem, javnim prostorom, parkom, vrtovom in gledališčem. In najbrž je prav to
tudi vzrok njegovega razmeroma hitrega uspeha.
Renoir je nekaj let zapovrstjo razstavljal skupaj z impresionisti, v letih 1879–80
pa je portreta Igralka Jeanne Samary in Gospa Charpentier z otroki poslal v pariški
Salon, kjer ju je kritika zelo ugodno sprejela.
Pozneje je v svoje delo vključil še nove motive, predvsem akte. Njegove barve
so iz toplih postale vroče, v njih je prevladovala rdeča, ki je nosilna v vsem
njegovem zadnjem obdobju. Poteze čopiča so postale lahkotnejše in meje bolj zabrisane.
Vse manj je bil naklonjen svetovljanski eleganci, ki jo je zalo uspešno uvedel
v svojih zgodnejših slikah.
Leta 1880 si je zlomil desno roko, zato se je lotil dela z levo in nekaj časa
slikal freske. Istega leta je spoznal Aline Charigot [Alin Šarigo] in se z njo
pozneje poročil. Imela sta tri sinove, med njimi tudi Jeana, odličnega filmskega
režiserja.
Leta 1886 je trgovec z umetninami Durand-Ruel pripravil v New Yorku uspešno razstavo
32 Renoirovih slik in slik še nekaterih impresionistov, ki so jih pokupili ameriški
muzeji.
Žal se desna roka Renoiru nikoli ni prav pozdravila, dobil je artritis in desnica
je ohromela. Od leta 1912 so mu morali čopič privezovati na roko, da je lahko
slikal, toda kljub bolečinam je slikal in malo pred smrtjo končal zadnje delo
Ženska z mandolino.
Umrl je v Cagnesu leta 1919, slaven in premožen.
Nekaj njegovih del:
Mlin de la Galette, 1876, olje na platnu, Louvre, Pariz
Ena najbolj znanih upodobitev pariških nedeljskih zabav, prešerne mladosti in
plesa. »To je čas, ko so se ljudje še smejali in stroji niso zagospodarili svetu,«
je dejal slikar. To je ena od Renoirovih največjih in najambicioznejših slik.
Gugalnica, 1876, olje na platnu, Louvre, Pariz
Svetloba, ki pronica skozi krošnje dreves, poudarja občutek sproščenosti, zapeljivosti
in ugodja.
Loža, 1874, olje na platnu, Courtauld Institute, London
Razkošne Renoirove barve so poudarile lepoto nežne gospe in njeno ljubkost skoraj
raztopile v ozračje.
Ženska z mandolino, 1919, olje na platnu, zasebna zbirka
Tudi ta slika kaže žensko, ki je bila vedno neizčrpen vir njegove inspiracije.
Platno ožarja lepota ženskega bitja, vendar vidimo tudi nove prijeme, ki se jih
slikar loteva kljub pozni starosti.
Dekle, ki čita, 1876, olje na platnu, Louvre, Pariz
Dekle, zatopljeno v branje, sedi ob oknu. Zdi se, kot bi svetloba prihajala iz
njene polti, las in tudi knjige. Dekle bere in se ne zaveda te svoje »svetlosti«
in lepote.
Gabrielle, Jean in deklica, okoli 1895, olje na platnu, zasebna zbirka
Slika predstavlja domačo varuško, sina Jeana in deklico pri igri. Prav Gabrielle
»s kmečkim rdečeličnim obrazom in telesom, sočnim kot zrelo sadje«, se pojavlja
na mnogih Renoirovih slikah.
Na tej sliki je slikar nakazal odnos mati–otrok. In čeprav slika ni religiozna,
je njeno sporočilo nabito z nežnostjo in toplino.