Buonarroti Michelangelo, Italijan, 1475-1564

Italijanski renesančni umetnik – kipar, slikar, arhitekt in pesnik

Michelangelo [Mikelandželo], s polnim imenom Michelangelo di Ludovico di Lionardo di Buonarroti Simoni je ob Leonardu da Vinciju največji umetnik renesanse v polnem pomenu besede.

Rodil se je leta 1475 v vasici Caprese Michelangelo blizu Arreza v Toskani v Italiji premožni družini, ki pa se zanj ni zmenila. Otroštvo je preživljal v kamnolomu, kjer je začel kipariti. Kmalu je stopil v uk k umetniku Ghirlandaiu v Firencah, vendar je kmalu odšel, ker delo v delavnici ni zadoščalo njegovim potrebam. Sprejela ga je družina Lorenza Veličastnega. V krogu največjih humanistov je skupaj z Lorenzovimi otroki pridobil široko znanje, ki ga je še dopolnjeval na vrtovih dvorca, polnih antičnih kipov. Po smrti Lorenza, ko so se razmere tudi zaradi Savonarole poslabšale, je odšel v Benetke, Bologno [Bolonjo]. Za ferrarskega škofa Riarija je med letoma 1496–1501 izdelal dve izjemni plastiki – kip rahlo opitega Bakha in tako imenovano Vatikansko Pietà. Z njima je dokazal, da je dosegel popolno tehnično znanje. Istega leta se je v Firencah iz poškodovanega kosa marmornega bloka izklesal Davida, simbol drznosti in upov mlade republike. Skoraj istočasno sta nastali še dve upodobitvi svete družine Tondo Pitti in Tondo Doni, kjer so naslikani goli mladeniči, ki predstavljajo pred krščanstvom živeče ljudi.

Papež Jurij II. ga je leta 1507 poklical v Rim, da bi mu naredil nagrobnik. Michelangela je naročilo navdušilo; sam je odšel v Carraro (znameniti kamnolom pri Livornu v Italiji, kjer so lomili marmor že stari Rimljani) izbirat in obdelovat marmorne bloke. Papež se je premislil in užaljeni Michelangelo se je vrnil v Firence. Kmalu ga je papež znova povabil v Rim, tokrat za poslikavo stropa v Sikstinski kapeli.

Stene v Sikstinski kapeli so približno dvajset let prej poslikali Botticelli, Perugino, Roselli in Ghirlandaio s freskami iz Mojzesovega življenja in Kristusovega od krsta v Jordanu do zadnje večerje. Na strop je Michelangelo naslikal zgodovino človeštva pred postavo, torej od stvarjenja sveta do vesoljnega potopa in Noetove pijanosti. Michelangelo je devet stropnih polj uokviril z liki prerokov in sibil ter golimi mladeniči, ki simbolizirajo nemir duše pri iskanju resnice. Te gigantske figure, za katere se nam zdi, da nosijo strop na svojih ramenih, odsevajo toliko osebnega napora, da v njih vidimo simbole usode, ki biča človeški rod. Poslikavo (al fresco – poseben postopek slikanja na moker omet), ki je trajala od leta 1508−12, je opravil skoraj v celoti Michelangelo sam, ker ni bil pripravljen delati z nikomer. Zaradi trpljenja pri poslikavi stropa je zasovražil delo in prostor, predvsem pa to, da se je lotil slikanja.

Med poslikavo kapele si je papež ponovno zaželel nagrobnika; Michelangelo je izklesal Mojzesa (dokončal kasneje) in Sužnje, ki naj bi imeli enako simbolično vlogo kot mladeniči v Sikstinski kapeli. Govorijo o intimnem svetu ustvarjalca – od začetnega zaupanja v človeške sposobnosti do grenkega spoznanja o človekovi nemoči.

Michelangelo je nekaj let prebil v Firencah in v cerkvi sv. Lorenza izdelal Medičejsko kapelo – od arhitekturne zasnove do sarkofagov. Vanjo je vlil vse svoje mrakobne občutke – zavedanje končnosti časa in našega življenja.

Med letoma 1534 in 1541 je na oltarni steni Sikstinske kapele naslikal fresko Poslednja sodba, ki prikazuje, kaj se je zgodilo od zadnjega dneva stvarjenja, kot ga je opisal apostol Matej.

V zadnjih letih življenja je Michelangelo izklesal tri Pietà (Marija z mrtvim Jezusom v naročju), ki so ostale vse bolj ali manj nedokončane, vendar je v njih vsa umetnikova tragična vzvišenost na pragu smrti.

V Rimu je imel Michelangelo tudi zelo pomembno vlogo kot arhitekt.

Michelangelo je umrl leta 1564, star 89 let. Pokopan je v Firencah.

Michelangelovo delo je bilo zelo sodobno in vedno nove generacije slikarjev so ga na novo odkrivale, posebej to velja za romantiko v Angliji (na primer Rossetti) in gotiko.

Nekaj prizorov s stropa Sikstinske kapele:

Strop kapele je razdelil na devet polj, ki so razdeljena na tri triptihe, v vsakem triptihu pa so tri freske.

Prvi triptih Stvarjenje sveta je sestavljen iz fresk:

Ločitev svetlobe in teme,

Stvarjenje Lune in Sonca,

Ločitev zemlje in voda.

Drugi triptih Stvarjenje in padec človeka tvorijo freske:

Stvaritev Adama,

Stvaritev Eve,

Padec in izgon iz Raja.

V tretjem triptihu pa je Zgodba o Noetu, ki je prav tako narisana na treh freskah:

Žrtvovanje Noeta,

Vesoljni potop,

Noetova pijanost.