Artemisia Gentileschi, Italijanka, 1593-1653

Najpomembnejša slikarka zgodnje moderne dobe

Artemisia Gentileschi [Artemizija Džentileski] se je rodila leta 1593 v Rimu, v družini uspešnega slikarja Orazia Gentileschija [Oracija]. Oče jo je že zgodaj začel poučevati v svojem ateljeju, toda tako kot druga dekleta njenega časa ni obiskovala šole; brati in pisati se je naučila šele, ko je odrasla.

Oče jo je seznanil z najbolj pomembnimi slikarji v Rimu, med njimi s Caravaggiom [Karavadžom], ki je mlado slikarko navdušil s stilom chiaroscuro (kontrast svetlobe in sence). Že pri sedemnajstih je naslikala eno svojih najbolj znanih del Suzana in predniki, 1610, in osupila z interpretacijo upodobitve.

Velik premik v njenem delu se je zgodil po tem, ko je doživela posilstvo in obtožila umetnika v očetovem ateljeju Agostina Tassija. Umazana gonja, širokoustenje ter zanikanje njenih slikarskih sposobnosti, ki jih je uprizoril Tassi, so Artemisio močno prizadele; Tassi je bil obsojen na leto zapora.

Med sojenjem in po njem je naslikala delo Judita obglavi Holoferna, 1612-13; sliko odlikuje izjemno tehnično znanje in izviren radikalni naturalizem obravnavane teme, ki je bila sicer pogost motiv slikarjev. (Slika v palači Uffizi v Firencah.)

Leta 1612 se je poročila s slikarjem Pietrom Antoniem di Vincenza Stiattesijem

[di Vinčenca Stjatezijem] in se preselila v Firence. Tu je rodila hčerko. Ponovno se je vrnila k temi o Juditi. Z možem sta ustvarjala na Akademiji za oblikovanje in Artemisia je postala leta 1616 njen uradni član, kar je bila nezaslišana čast za žensko na začetku 17. stoletja. Veliki knez Cosimo II., Medičejec, je bil njen zaščitnik in zanj je naslikala večje število del. Po njegovi smrti leta 1621 se je Artemisia vrnila v Rim.

Še istega leta je odšla z očetom v Genovo, kjer sta nastali njeni prvi upodobitvi Kleopatre in Lukrecije, motiva, ki ju je znova in znova obdelovala. Kmalu se je vrnila v Rim in živela sama s hčerko in služkinjama. Rodila je še eno hčer. Obe sta postali slikarki, toda nobeno njuno delo se ni ohranilo.

Kasneje se je preselila v Neapelj, kjer je nastalo nekaj pomembnih del, na primer Oznanjenje. V Neaplju so njeno delo cenili in lahko je sodelovala z moškimi slikarji, česar ji prej niso dovolili.

Da bi zbrala denar za hčerino poroko, je iskala novega pokrovitelja. To je postal angleški kralj Karel I., velik ljubitelj umetnosti. Z očetom in mnogimi »celinskimi« slikarji je od 1638 do 1641 sodelovala pri izjemnem kraljevem projektu – krašenju stropov v Kraljičini palači v Greenwichu [Grinviču].

Po smrti Karla I. in zaradi državljanske vojne v Angliji se je Artemisia Gentileschi leta 1641 vrnila v Neapelj, kjer je delala vse do smrti leta 1652.

Nekaj njenih del:

Judita in njena služkinja, 1613-14, olje na platnu, Galleria Palatina (Palazzo Pitti), Firence

S tem delom je zaključila serijo slik o Juditi.

Roka Artemisie Gentileschi, 1625, olje na platnu

Francoski slikar Pierre Dumonstier le Neveu [Pjer Dimonsje l Nev] je bil velik Artemisijin občudovalec in je naslikal njeno roko, ki drži čopič.

Avtoportret kot alegorija slikarstva, 1630, olje na platnu, Kraljeva zbirka, grad Windsor, London

Svojevrstna slika, v kateri je slikarka združila lastno podobo s podobo umetnosti, muz in njihovih umetnikov.