Gustave Courbet, Francoz, 1819-1877

Francoski slikar, začetnik realističnega slikanja v 19. stoletju

Jean Désiré Gustave Courbet [Žan Dezire Gistav Kurbe] se je rodil leta 1819 v premožni kmečki družini v Ornansu pri Besançonu [Bezansonu] v Franciji. Starša sta želela, da bi sin študiral pravo, Gustave pa se je odločil za slikarstvo. Študiral je najprej v Besançonu, nato v Parizu v ateljeju Steubna in Hesseja.

Svojeglav kot je bil, je kmalu zapustil atelje in študiral in prerisoval španske, holandske in francoske slikarje. Prva dela je naslikal po literarnih predlogah Hugoja [Igoja], Sandove in Goetheja [Geteja].

Na potovanju po Nizozemski je v njem dozorelo prepričanje, da morajo slikarji upodabljati življenje okoli sebe tako, kot so ga slikali Rembrandt, Hals in drugi holandski slikarji. Leta 1843 je naslikal delo Courbet s črnim psom, ki so jo sprejeli v Salonu in ki že nakazuje vse slikarjeve odlike – čut za natančno opazovanje, detajle in plastičnost ter izrazno moč.

Šele po februarski revoluciji 1848 so umetniki lahko razstavljali slike po lastnem izboru. Razstavil je tri slike, med njimi Popoldne v Ornansu in Mož in deček, ki tolčeta kamenje. Slike so bile v nasprotju z akademsko tradicijo – Courbetove osebe so delavci in kmetje pri opravilih – in kritika jih je prezrla. Podprli so ga le redki intelektualci, med njimi Baudelaire [Bodler]. Čeprav je v naslednjih letih naslikal nekaj izjemnih del, jih prav tako niso sprejeli.

Konec 60. letih je Courbet naslikal serijo erotičnih slik, kot na primer Speča gola ženska, Izvor življenja, 1866, in Spanje, 1866, ki so zaradi drzne tematike popularizirale slikarjevo delo.

Mecen Alfred Bruyas [Brija] mu je omogočil daljše bivanje v južni Franciji, kar je zelo vplivalo na njegov izbor barv. Postale so svetlejše in jasnejše. Toda tudi po vrnitvi v Pariz ni doživel priznanja. Njegova dela so bila priljubljena v Angliji, Belgiji in Nemčiji, še posebno v Frankfurtu in Münchnu, kjer so mu leta 1869 dodelili samostojni razstavni prostor.

Najpogosteje je slikal krajino in realistične upodobitve živali. Na potovanju po Rokavskem prelivu se je srečal z Manetom, toda impresionistično slikarstvo svetlih barv, brez trdnih obrisov in z migetajočo svetlobo, ga ni pritegnilo.

Bil je nasprotnik režima Napoleona III. in zavrnil je Legijo časti, odlikovanje, ki mu ga je dodelil cesar. V času Pariške komune (marec–maj 1871) je skrbel, da ne bi prišlo v muzejih do vojne škode. Zakrivil pa naj bi ukaz za rušenje dveh Verdômskih stebrov kot nepomembnih zgodovinskih spomenikov. Zaradi te odločitve, so ga obsodili na zapor in visoko denarno kazen.

Pred bankrotom je zbežal v Švico, kjer je leta 1877 umrl.

Courbeta so ob njegovi smrti v Franciji popolnoma prezrli. Popolnoma drugače je bilo v Nemčiji, kjer je imelo njegovo delo močan vpliv na slikarstvo druge polovice 19. stoletja. Po mnenju nekaterih velja za predhodnika socialističnega realizma.

Nekaj njegovih del:

Popoldne v Ornansu, 1849, olje na platnu, Palača lepih umetnosti, Lille

Courbet, njegov oče ter slikarjevi mladostni prijatelji sedijo za mizo in vsak od njih se z nečim ukvarja: igra violino, kadi pipo ali samo drema. Prizor je v nasprotju z akademsko tradicijo.

Bojujoča se vola, 1861, olje na platnu, Louvre, Pariz

Živali so bile pogost motiv. Natančno jih je opazoval in realistično naslikal vso grobo resničnost boja za preživetje.

Slikarjev atelje, 1855, olje na platnu, Musee d'Orsay, Pariz

Slika je alegorija slikarjevega življenja. Slikarja v ateljeju za njegovim stojalom obkrožajo prijatelji in občudovalci, nad vsemi pa žari model s svojo svetlo poltjo.

Pogreb v Ornansu, 1849-50, olje na platnu, Musée d'Orsay, Pariz

Na zelo velikem platnu, 6,6 x 3,1 m je Courbet upodobil pogreb svojega starega strica. Slikarju so bili za model resnični prebivalci Ornansa, tako da je slika realističen prikaz ljudi in življenja v mestu. Slika je izjemna tudi zaradi motiva; do tedaj so upodabljali le pogrebe cerkvenih osebnosti ali kraljev.

Portret grofice Karoly, 1865, olje na platnu

Courbet je bil priljubljen portretist in zaželen gost v visoki družbi.

Dekleti na obrežju Seine, 1856–57, olje na platnu, Musée du Petit Palais, Pariz

Ena najlepših Courbetovih slik, je kar nekakšen slikarjev manifest. Resničnost ne potrebuje idealiziranja, saj je vrednota prav njena pristnost. Razmetana oblačila na bregu so ravno tako resnična kot vse drugo.