Georges Pierre Seurat, Francoz, 1859-1891

Eden najpomembnejših slikarjev moderne,

po katerem so se zgledovali fovisti, futuristi in tudi kubisti

Georges Seurat [Žorž Sera] se je rodil leta 1859 v Parizu v uradniški družini. Oče samotar in posebnež ni živel z družino, le obiskoval jo je.

Seurat se je srečal s slikanjem pri stricu, amaterskem slikarju. Pri petnajstih je začel obiskovati večerno slikarsko šolo, kjer se je spoprijateljil z Edmondom Aman-Jeanom [Aman-Žanom]. Skupaj sta se vpisala v razred Henrija Lehmanna na L'École des Beaux-Arts. Razočaran, ker so študenti predvsem prerisovali dela starih mojstrov v Louvru, sta Seurat in Aman-Jean zapustila šolo in se pridružila ateljeju Ernesta Laurenta [Lorena].

Leta 1879 je prvič videl dela impresionistov na njihovi IV. razstavi; odprla so mu pogled na svobodno, z akademizmom neobremenjeno slikanje.

Enoletno vojaško obveznost je služil v Brestu (1879-80). Ta čas je uporabil predvsem za študij teorije barv in vida, pa tudi skiciral je veliko. Leta 1883 so prvič in edinkrat sprejeli njegovo delo na Salonu.

Spomladi 1884 je nekaj mladih slikarjev, med njimi Seurat, Paul Signac [Sinjak] in Henri-Edmond Cross [Kros], ustanovili Društvo neodvisnih umetnikov (Société des artistes indépendants). Že na prvi razstavi sta Seurat in Signac ugotovila, da imata soroden umetniški cilj. Skupaj sta oblikovala temeljna načela novega sloga, ki je bil nadgradnja impresionizma in ga poznamo pod nazivi neoimpresionizem, pointilizem ali divizionizem.

Neoimpresionisti so iskanja impresionistov o svetlobi poglobili. Intuitivno dojemanje impresionistov so dopolnili s spoznanji Cheureulove [Šerelove] teorije. Ta dokazuje, da se zasnova barv, ki jih sprejme očesna mrežnica, razbije na množico točk čistih barv, ki se nato v naši zavesti zlijejo v barvni ton, ki je enak tonu zunanje podobe. Od tu do novega sloga je bil samo še korak.

Seurat je svoje prvo veliko sliko Kopanje na Asnièresu ponudil uradnemu Salonu, ki pa je delo zavrnil. Delo je nato razstavil v Salonu neodvisnih.

Naslednje veliko delo Nedelja na otoku La Grande Jatte je Seurat slikal dve leti. Izdelal je neskončno veliko skic in študij, preden se je odločil za končno različico. Toda na zadnji razstavi impresionistov leta 1886 so sliko prezrli. Samo kritik Félix Fénéon je razumel in sprejel Seuratov novi slog. (Vsak centimeter platna je prekrit z vrtinčastim mrgolenjem drobnih pik, v katerem so vsi elementi izraženi z želenimi barvami.)

S Signacom sta sodelovala na razstavi avantgardne skupine »Les Vingt« (Dvajset) v Bruslju. Tudi tu njegovo delo ni bilo sprejeto, kar ga je pahnilo v malodušje.

Leta 1889 je spoznal mlado, neizobraženo dekle Madeleine Knobloch, ki je postala njegov model in družica. Ne prijatelji ne družina njegove zveze niso razumeli. Toda za Seurata je pomenila nov zagon in ponovno je začel delati. Toda že leta 1891 je nenadoma zbolel za nalezljivo boleznijo in umrl.

Nekaj njegovih del:

Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte, 1884-86, olje na platnu, Art Institute, Chicago

Kopanje na Asnièresu,1883-84, olje na platnu, National Gallery, London

Nemir (Le Chahut), 1890, olje na platnu, Kroeller-Muellerjev muzej, Otterlo

Cirkus, 1891, olje na platnu, Louvre, Pariz

Sedeča ženska, 1882-83, olje na platnu, Guggenheimov muzej, New York