Rafael, Sanzio-Santi, Italijan, 1483-1520

Italijanski slikar zgodnje renesanse,

za Italijane Il divo (velikan)

Rafael, s polnim imenom Raffaello Santi, tudi Rafael iz Urbina, se je rodil leta 1483 v Urbinu (Umbrija, Italija) v družini slikarja in pesnika na dvoru kneza Frederica da Montefeltre, enega največjih podpornikov umetnosti v zgodnji renesansi. Temeljno znanje je pridobil v očetovi delavnici, po očetovi smrti pa je odšel v Perugio v delavnico slikarja Peruginija [Perudžinija]. Iz njegovega zgodnjega obdobja do odhoda v Firence se je ohranilo le nekaj del, med drugim Sv. Jurij in zmaj, Sv. Mihael in zmaj, Tri gracije, Vitezov sen, ki že nakazuje slikarskega genija s harmonično ubranostjo, čistostjo risarske poteze in nežnimi barvnimi toni.

Med letoma 1504 in 1508 je Rafael živel v Firencah ter študiral dela Leonarda da Vincija [Vinčija] in Michelangela [Mikelandžela]. Delo obeh mojstrov je izjemno vplivalo nanj. V Firencah je zaslovel s serijo upodobitev Madon, kot so na primer: Madona del Granduca (1505), Madona z liščkom (1507) in Madona v zelenem (1506). Izrazit vpliv Leonarda da Vincija pa se kaže na Rafaelovih portretih: Maddalena Doni (1506), Gospa s Samorogom (1505-06), Nosečnica (1506).

Sloves o Rafaelovem izjemnem mojstrstvu se je hitro širil in leta 1508 mu je papež Julij II. komaj 26-letnemu zaupal poslikavo vatikanskih Stanz, novega papeškega domovanja v Vatikanski palači. To je bilo eno največjih naročil v vsem stoletju in Rafael je s temi mojstrovinami dosegel svoj vrh. Velikanske freske z mnogimi prostorskimi vsebinami so zahtevale nove, tudi barvne rešitve, ki jih je Rafael imenitno opravil. Prvo sobo, imenovano Stanza della Segnatura, je dokončal leta 1511. Namenjena je bila za papeževo osebno knjižnico. Vsaka stena je predstavljala določeno področje – Teologijo, Filozofijo, Poezijo in Pravo – ki je bilo predstavljena z žensko podobo. Vzdolž sten so se zvrstile podobe moških in žensk, zmagovalcev, slavnih in zaslužnih, tudi sodobnikov, na katerem od področij. Atenska šola(1509) predstavlja filozofijo in Disputa(1509–10), ki predstavlja teologijo veljata za čudež harmonije, premik proti strogi simetriji, združitev realnosti in ideala. Slikal je tudi še drugo in tretjo sobo, vendar ne v celoti. Pod novim papežem Leonom X. je dobil pomembno vlogo slikarja in arhitekta. Kljub temu je še vedno našel čas za njemu ljube slike Madon, za eno najlepših velja Sikstinska Madona (1513–14), in portrete.

Njegovo zadnje delo je bilo Poveličanje (1519–20), naročilo kardinala Gulia de' Medici. Rafael je leta 1520 nepričakovano umrl, vendar je bilo delo dokončano.

Nekaj njegovih del:

Madona v zelenem ali tudi Belvederska Madona, 1506, Kunsthistorisches Museum, Dunaj

Izjemna podoba Marije je nastala ob Rafaelovem prvem bivanju v Firencah.

Maša v Bolseni, detajl, 1511–12, Stanza di Eliodora, Rim, Vatikan

To je freska, na kateri so prišle do izraza vse Rafaelove izjemne koloristične sposobnosti, ki so značilne za zadnjo fazo umetnikovega ustvarjanja.

Atenska šola, 1510, detelj, Stanza della Segnatura, Rim, Vatikan

V tem izmišljenem prizoru je Rafael naslikal najslavnejše antične filozofe, ki so jim »posodili« obraze imenitneži njegovega časa. Slika je primer zglednega ravnotežja, ki ga je dosegel slikar v svojih kompozicijah v okolju veličastnih arhitekturnih kulis.

Portret papeža Julija II., Vatikan, Rim

Papež Julij II. je bil liberalen podpornik umetnosti. V Vatikan je povabil odličnega arhitekta Bramanteja, ki je izdelal načrt za katedralo sv. Petra, v Rim je pripeljal Rafaela, ki je poslikal nove papeške prostore (Stanze), in pri Michelangelu naročil poslikavo stropa Sikstinske kapele.