Alessandro Botticelli, Italijan, 1444-1510

Italijanski renesančni slikar gracioznosti, lahkotnosti in elegance

Alessandro Filipepi, imenovan Alessandro Botticelli [Alesandro Botičeli], se je rodil v Firencah, verjetno leta 1444 številni družini očeta kožarja. Najprej so ga dali v uk k zlatarju, leta 1460 pa v slikarsko delavnico fra Filippa Lippija, znamenitega florentinskega slikarja.

Po desetih letih učenja je odprl svojo delavnico in leta 1472 postal član slikarskega ceha. V začetku je slikal manjša dela religiozne vsebine, njegovo prvo véliko delo pa je sv. Sebastijan, 1474, v cerkvi Santa Maria Maggiore [Madžore] v Firencah. Po letu 1474 je naredil za družino Lorenza Veličastnega večje število slik. Najbolj znane med njimi so Portret Gulielma de' Medici (1476–77), in ker je bil posebej zaželen kot slikar madon, so tu Madonna z otrokom in osmimi angeli, Madonna s knjigo, Madonna z granatnim jabolkom, Madonna del Padiglione.

Za papeža Siksta IV. so Botticelli, Ghirlandaio [Girlandajo], Rosseli in Perugino [Perudžino] poslikali s freskami notranjost velike kapele, ki so jo po papežu Sikstu pozneje poimenovali Sikstinska.

Lorenzo Veličastni, vladar svobodnih nazorov, humanist in pesnik, je Botticellijevo slikanje, naklonjeno poganskim bogovom in mitološkim zgodbam, sprejemal in podpiral. Njegove slike poveličujejo gracioznost in eleganco, poteze obraza in telesa pa lahkotnost in zapeljivost. V naslednjih letih je po naročilu Lorenza Veličastnega naslikal serijo štirih fresk na teme iz Boccacciovega [Bokačovega] Dekamerona, in najbolj znani sliki z mitološko vsebino Alegorija pomladi in Rojstvo Venere, ob katerih začutimo svoboden duh, ki je vladal v Firencah pod Lorenzom Veličastnim.

V Botticellijevem zrelem obdobju se je njegova umetnost popolnoma spremenila. Po smrti Lorenza Veličastnega so Firence prišle pod močan vpliv moralizatorja in reformatorja Savonarole, ki je hotel mesto podrediti svojim asketskim nazorom. Botticellija je Savonarola s svojim misticizmom popolnoma zaslepil; sramoval se je svoje mondene uživaške preteklosti in je hotel vse svoje slike sežgati na grmadi. In le njegovim prijateljem, ki so njegove slike poskrili, se lahko zahvalimo, da se je ohranil del njegove dragocene zapuščine.

Vrnil se je k simboličnim elementom, ki so značilni za srednjeveško slikarstvo in se odrekel – kot neprimernim – renesančnim pravilom razmerij in perspektive.

O poznejšem Botticellijevem življenju in slikanju ni podatkov. Umrl je leta 1510 v Firencah; pokopan je na pokopališču Ognissanti [Onjisanti].

Nekaj njegovih del:

Primavera (Pomlad) 1477-1478, Uffizi, Firence

Slika je slavospev pomladi, mladosti in ljubezni; Botticelli jo je naslikal z neverjetno eleganco, lahkotnostjo in mehkobo linij in gibov.

Rojstvo Venere, 1485, Uffizi, Firence

Iz morske pene rojeni Veneri rahlo mršijo lase nagajivi vetrovi, Flora pa prinaša plašč, da bi zakrila njeno goloto. Mitološki mladenki, nežni in nedolžni.