Eugène Delacroix, Francoz, 1789-1863

Osrednja osebnost francoskega romantičnega slikarstva

Ferdinand Victor Eugène Delacroix [Eužen Dlakroa] se je rodil leta 1798 verjetno v Marseillesu [Marseju] v družini diplomatov. Pri šestnajstih letih je postal sirota, ko je nekaj let za očetom umrla tudi mati. Leta 1816 se je vpisal v šolo l'Ecole des Beaux Art (Šola lepe umetnosti) in že leta 1822 razstavljal na pariškem Salonu sliko Dante in Vergil v peklu ter dve leti pozneje Pokol na otoku Hiosu. Obe sliki je odkupila država, vendar so mu še vedno nasprotovali kritiki, ki so zagovarjali akademsko risbo.

Leta 1825 je preživel poletje v Angliji, spoznaval angleško literaturo in izdelal litografske ilustracije Shakespearjevih [Šekspirjevih] junakov Macbetha [Mekbeta] in Hamleta, junakov Walterja Scotta [Volterja Skota] in Byrona [Bajrona]. Nekoliko kasneje je naredil in objavil serijo 17 litografij Goethovega [Getejevega] Fausta.

Delacroix je že s prvimi slikami napovedal zmagoslavje barve. »Barva sanja, poje in govori; to je glasba slik,« je zatrjeval. Nov svet pa se mu je odprl na potovanju po Maroku in Španiji. Svet eksotike, ki je v romantiki postal moda, ga je vedno znova zapeljeval, vanj se je vračal in ga v svoji domišljiji nenehno spreminjal.

Že zgodaj je začel obiskovati najboljše pariške salone in sklepal prijateljstva z najslavnejšimi osebami tistega časa, kot so pisatelji Stendhal, Mérimée, Hugo [Igo], Dumas [Dima], George Sand, Gautier [Gotje] in Baudelair [Bodler], ter glasbenika Paganini in Chopin [Šopen]. Da je imel Delacoix tudi talent za pisanje, vemo iz njegovega Dnevnika in pisem.

Uspehu v Parizu so sledila naročila. Delacroix je med drugim izdelal stenske slikarije v Kraljevem salonu (1833−38), v knjižnici Bourbonske palače (1838−47), kupolo v Luksemburški palači (1851−54) ter velike slike za cerkev sv. Sulpicija.

Njegova neizčrpna ustvarjalnost se kaže tudi velikem številu malih platen, risb in skic. V svojih delih je dokazal, da je prenašanje resničnosti v okvire zgodovine in eksotike zelo zapeljivo, vendar tudi zahtevno, ker je potrebno ohraniti smisel za realizem.

Še naprej je razstavljal v Salonu in leta 1855 razstavil 48 platen na Mednarodni razstavi v Parizu in po osmem poskusu so ga sprejeli v Francosko akademijo.

Zdravje mu je počasi pešalo in zadnja leta je preživljal na podeželju.

Umrl je leta 1863.

Nekaj njegovih del:

Alžirke, 1834, olje na platnu, Louvre, Pariz

V pridušeni svetlobi sedijo v molčeči intimnosti in brezdelju ženske v slikovitih oblačilih. To je ena najznačilnejših slik na eksotično temo, ki jih je slikar zelo rad upodabljal in se k njim vedno znova vračal.

 
Svoboda vodi ljudstvo, 1830, olje na platnu, Louvre, Pariz

Slika je spomin na revolucijo leta 1830, ko so bili delavci in meščani še združeni v boju, Svoboda s puško in dvignjeno trobojnico pa jih prek trupel vodi v napad.

Lov na tigre, 1854, olje na platnu, Louvre, Pariz

Delacroixjevo slikarstvo je strastno, polno nasičenih in bogatih barv. Tudi živali, posebno divje, je zelo pogosto upodabljal.

Frederick Chopin, 1838, olje na platnu, Louvre, Pariz

Delacroix je bil tudi izvrsten portretist. Med mnogimi je naslikal tudi prijatelja, poljskega pianista in skladatelja Chopina [Šopena].

Judovska nevesta, 1832, vodene barve, Louvre, Pariz

Nevesta v bleščečih judovskih obrednih oblačilih čaka ženina. Le malo je v Delacroixovem opusu slik, ki bi imele tako natančno izdelano risbo.