Vodja francoskih impresionistov
Eduard Manet [Eduar Mane] se je rodil leta 1832 v premožni družini v Parizu.
Mladost je preživel v mirnem družinskem okolju, maturiral je na pomorski šoli
in se za nekaj mesecev vkrcal na ladjo in plul do Brazilije.
V studiu Thomasa Coutura [Toma Kutirja] je študiral 6 let, potem pa nekaj let
potoval in študiral v Nemčiji in Italiji. Tako kot za vse velike umetnike, je
bilo tudi za Maneta pomembnejše vztrajno obiskovanje velikih muzejev, kot na primer
Louvra, kot pa občasno sodelovanje v delavnicah drugorazrednih slikarjev ali kot
redno obiskovanje tečajev slikanja. V muzejih so umetniki izostrili kritičnost
in formalno znanje. Zato ni nič nenavadnega, da na Manetovih platnih zasledimo
poteze starih mojstrov, kot sta Hals ali Goya.
Manet je zorel v stikih z mondeno družbo v Parizu. Spoznal je pesnika Baudelaira
[Bodlera] in se spoprijateljil s pisateljem Zolajem, enim redkih zagovornikov
impresionizma.
Leta 1863 se je po očetovi smrti poročil z Suzanne Leenhoffd, holandsko učiteljico
glasbe, ki ju je z bratom v mladosti poučevala, in je oče njuni zvezi nasprotoval.
Leta 1861 je bila na Salonu Manetova slika Španski pevec nagrajena, leta 1863
pa se je, zavrnjen, pridružil slikarjem na razstavi Salon des Refuses (Salon odklonjenih).
Manet je razstavil Zajtrk na travi, izjemno lepo delo in natančno tako, ki je
kritike razjarilo. Motiv za sliko je povzel po srednjeveškem grafičnem listu.
Na sliki je upodobil dva sodobno oblečena gospoda in golo dekle, ki sproščeno
sedijo v travi. Mitološki prizorček je prenesel v svoj čas. S sliko je izkazal
nezaupnico »tradicionalni tematiki z vzvišeno vsebino« in dokazal, da za izjemno
sliko ni potrebna izjemna tema, ampak je, glede na tedanje vrednotenje, lahko
tudi manj pomemben motiv.
Čeprav ni bil teoretik, je Manet v celoti prekinil s tradicijo. Njegovo slikanje
je bilo bogato in popolno, silovito in vplivno ter hkrati elegantno. Ena najpomembnejših
značilnosti njegovega slikarstva je uravnoteženost, ki jo ohranja tudi v napetih,
polemičnih trenutkih.
Dočakal je, da so kritiki potrdili vrednost njegovega dela in leta 1883 umrl.
Nekaj njegovih slik:
Olimpija, 1863, olje na platnu, Louvre, Pariz
Pred nami je ženska svetle polti, zleknjena na belih rjuhah, iz temnega ozadja
pa prihaja črna sužnja. Slika je izjemna, z barvnimi kontrasti in po Manetovsko
»živa«. In v čem je Manetova novotarija? Ženska ni ne lepa ne zapeljiva, ker za
dobro sliko ni potreben idealizirano lep obraz – torej nezaupnica tradicionalni
tematiki z vzvišeno vsebino.
Na železniški postaji, 1873, olje na platnu, National Gallery, Washington
Značilna spontanost izrazov in svetilnost barv, ki ju je povzel po Halsu in Goyi.
Bar v Folies-Bergère, 1883, olje na platnu, Institut Courtauld, London
Slika sodi v razgibano, svetovljansko okolje, v katerem se je odvijala ustvarjalnost
impresionistov. Manet je užival kot človek in slikar velik ugled in postal vodja
impresionističnega gibanja.