Pierre-Auguste Renoir, Francoz, 1841-1919

Francoski slikar la belle epoque, njene elegance, spogledljivosti in sladkega življenja

Pierre-Auguste Renoir [Pjer Ožist Renuar] se je rodil se je leta 1841 v Limogesu [Limožu] v skromni družini, ki se je kmalu preselila v Pariz. Bil je zelo reven in zgodaj je moral opustiti šolo. Zaposlil se je s poslikavo lončenih posod, kasneje s slikanjem na tkanine in pahljače, toda kljub revščini je bil optimist in uspelo mu je obiskovati slikarske tečaje. Srečal se je z Monetom [Monejem], ki ga je vpeljal v družbo impresionistov. Skupaj sta se potepala po podeželju in tudi Renoir je naredil nekaj krajin, ki so polne barvne topline in elegance.

Renoir se je kaj kmalu ločil od impresionistov, kajti njegov svet je bil drugačen, njegov temperament iskreno čustven in čuten. Zato ni presenetljivo, da je večji del Renoirovega slikarstva posvečen ženskim portretom, srečanjem mladih, priložnostnim slavjem, javnim prostorom, parkom, vrtovom in gledališčem. In najbrž je prav to tudi vzrok njegovega razmeroma hitrega uspeha.

Renoir je nekaj let zapovrstjo razstavljal skupaj z impresionisti, v letih 1879–80 pa je portreta Igralka Jeanne Samary in Gospa Charpentier z otroki poslal v pariški Salon, kjer ju je kritika zelo ugodno sprejela.

Pozneje je v svoje delo vključil še nove motive, predvsem akte. Njegove barve so iz toplih postale vroče, v njih je prevladovala rdeča, ki je nosilna v vsem njegovem zadnjem obdobju. Poteze čopiča so postale lahkotnejše in meje bolj zabrisane. Vse manj je bil naklonjen svetovljanski eleganci, ki jo je zalo uspešno uvedel v svojih zgodnejših slikah.

Leta 1880 si je zlomil desno roko, zato se je lotil dela z levo in nekaj časa slikal freske. Istega leta je spoznal Aline Charigot [Alin Šarigo] in se z njo pozneje poročil. Imela sta tri sinove, med njimi tudi Jeana, odličnega filmskega režiserja.

Leta 1886 je trgovec z umetninami Durand-Ruel pripravil v New Yorku uspešno razstavo 32 Renoirovih slik in slik še nekaterih impresionistov, ki so jih pokupili ameriški muzeji.

Žal se desna roka Renoiru nikoli ni prav pozdravila, dobil je artritis in desnica je ohromela. Od leta 1912 so mu morali čopič privezovati na roko, da je lahko slikal, toda kljub bolečinam je slikal in malo pred smrtjo končal zadnje delo Ženska z mandolino.

Umrl je v Cagnesu leta 1919, slaven in premožen.

Nekaj njegovih del:

Mlin de la Galette, 1876, olje na platnu, Louvre, Pariz

Ena najbolj znanih upodobitev pariških nedeljskih zabav, prešerne mladosti in plesa. »To je čas, ko so se ljudje še smejali in stroji niso zagospodarili svetu,« je dejal slikar. To je ena od Renoirovih največjih in najambicioznejših slik.

Gugalnica, 1876, olje na platnu, Louvre, Pariz

Svetloba, ki pronica skozi krošnje dreves, poudarja občutek sproščenosti, zapeljivosti in ugodja.

Loža, 1874, olje na platnu, Courtauld Institute, London

Razkošne Renoirove barve so poudarile lepoto nežne gospe in njeno ljubkost skoraj raztopile v ozračje.

Ženska z mandolino, 1919, olje na platnu, zasebna zbirka

Tudi ta slika kaže žensko, ki je bila vedno neizčrpen vir njegove inspiracije. Platno ožarja lepota ženskega bitja, vendar vidimo tudi nove prijeme, ki se jih slikar loteva kljub pozni starosti.

Dekle, ki čita, 1876, olje na platnu, Louvre, Pariz

Dekle, zatopljeno v branje, sedi ob oknu. Zdi se, kot bi svetloba prihajala iz njene polti, las in tudi knjige. Dekle bere in se ne zaveda te svoje »svetlosti« in lepote.

Gabrielle, Jean in deklica, okoli 1895, olje na platnu, zasebna zbirka

Slika predstavlja domačo varuško, sina Jeana in deklico pri igri. Prav Gabrielle »s kmečkim rdečeličnim obrazom in telesom, sočnim kot zrelo sadje«, se pojavlja na mnogih Renoirovih slikah.

Na tej sliki je slikar nakazal odnos mati–otrok. In čeprav slika ni religiozna, je njeno sporočilo nabito z nežnostjo in toplino.