Paul Gauguin, Francoz, 1848-1903

Francoski slikar, ki je že za življenja postal legenda

Paul Gauguin [Pol Gogen] se je rodil v Parizu. Zelo zgodaj je zgubil očeta in zgodnje otroštvo preživel z materjo v Limi v Peruju. Leta 1855 sta se vrnila v Pariz. Pri 17. letih se je pridružil trgovski mornarici, postal podporočnik in obiskal Panamo in Oceanijo, tropske kraje, ki so mu od takrat vedno burili domišljijo.

Pri petindvajsetih (1871) se vrnil v Pariz, se s pomočjo vplivnih družinskih prijateljev zaposlil pri borznem posredniku in postal uspešen in ugleden poslovnež. Poročil se je in v desetih letih se je v zakonu rodilo pet otrok.

Na začetku sedemdesetih let 19. stoletja je postal Gauguin navdušen »nedeljski slikar« in kmalu si je pridobil dovolj znanja, da so eno njegovih krajin razstavili na Salonu leta 1876.

Že kmalu je prevzel impresionistično tehniko slikanja krajin na prostem. S kratkimi potegi čopiča in s čistimi barvami je poskušal ujeli učinke ozračja.

Leta 1882 je prišlo do gospodarskega zloma, ki je zapečatil Gauguinovo odločitev, da se poklicno loti slikarstva. Žena je z otroki pobegnila k svoji družini na Dansko in kmalu zatem ste se razšla.

Leta 1887 se je odpravil na umetniški obisk tropskih krajev Paname in Martiniqua [Martinik].

V Francijo se je vrnil reven in bolan, toda s platni živih, novoodkritih barv.

V Bretaniji (severozahod Francije) je začel razvijati svoj prepoznavni slog s poenostavljenimi močno zabrisanimi oblikami in poudarjenimi barvami. Do leta 1891 je Gauguin veljal za vodilno osebnost med pariškimi slikarji in pesniki. Toda še vedno je bil obupno reven.

Vse je presenetil z odhodom na daljni Tahiti. Na tem otoku so nastale njegove najslavnejše slike, ki so se s podobami neokrnjene prvobitne preprostosti zarisale v domišljijo Zahoda. Po dveh letih se je vrnil v Pariz v upanju, da mu bodo dela prinesla slavo in varnost. Vendar ni bilo tako. Doživljal je razočaranje za razočaranjem. Bolan in obupan se je vrnil na Tahiti, opravljal različna dela za preživetje, bil velikokrat v bolnišnici in zelo malo slikal. Vseeno je v tem obdobju ustvaril nekaj svojih največjih del.

Leta 1901 je pobegnil od civilizacije na Markizino otočje v Francoski Polineziji; tudi tu je neprestano prihajal v konflikt z oblastmi, se pravdal, in sredi ene od pravd leta 1903 umrl.

Nekaj njegovih del:

Vahine no te vi (Ženska z mangom), 1892, olje na platnu

Preden je našel najustreznejši način prikazovanja otoškega življenja, je Guaguin slikal tahitijsko stvarnost. Domačinke so se pod pritiskom misijonarjev oblačile »civilizirano«. Vse slike je Gauguin podnaslovil v tahitijskem jeziku.

Nave Nave Mahana (Dnevi radosti), 1896, olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Lyon

Ena najbolj idiličnih Gauguinovih slik, v kateri ima vsak del platna svojo vlogo. Mehki barvni toni so harmonični, brez ostrih kontrastov, ki so običajni na drugih njegovih slikah. Zdi se, da se vse na sliki premika in obenem daje občutek tihega trenutka, ukradenega času.

Spravilo morskih halog, 1889, olje na platnu

Slika predstavlja težko življenje žensk, ki pozimi zbirajo morske haloge za gnojilo. Njihovo težko življenja poudarja z neprimernimi oblačili v strupenem zimskem mrazu, predvsem pa s povečanimi, zdelanimi rokami v ospredju slike.

Vas v snegu, 1894, olje na platnu, Louvre, Pariz

Motiv, ki ga je slikar upodobil že v svojem impresionističnem obdobju, kaže zrelega slikarja, ki je ustvaril monumentalno zasnovo in trdno zarisane motive in barvam dal skoraj tropsko toplino.

In zlato njunih teles, 1901, olje na platnu, Musée d'Orsay, Pariz

Gauguinovo navdušenje nad novim okoljem na Markizinih otokih se kaže na tem platnu v mirnih oblikah in natančno razporejenih potezah. Njegovo zadnje obdobje zaznamujeta nova prostost in preprostost.