Gustav Klimt, Avstrijec, 1862-1918

Tvorec Secesije, dunajskega umetniškega gibanja s konca 19. stoletja

Čas na prelomu stoletja je bil čas dunajske zlate dobe, ko je bil Dunaj še vedno prestolnica velikega imperija. V tem obdobju so delovali med drugimi tudi psihoanalitik Sigmund Freud [Frojd], skladatelja Gustav Mahler [Maler] in Arnold Schoenberg [Šenberg], slikarja mlajše generacije Egon Schiele [Šile] in Oskar Kokoschka [Kokoška]. To je čas umetniškega preporoda, ko je v umetnosti in literaturi prevladoval art nouveau [art nuvo – nova umetnost], ki se je kazal predvsem v obsedenosti z erotiko.

Klimt se je rodil na Dunaju leta 1862 češkemu emigrantu, neuspešnemu graverju in zlatarju, ki je komaj preživljal svojo družino. Gustavu se je kljub revščini uspelo vpisati na šolo za umetno obrt. Že zelo zgodaj se je pokazala njegova izjemna nadarjenost in že med šolanjem je sodeloval na javnih natečajih.

Z bratom Ernestom in prijateljem Franzem Matschem [Francem Mačem] je ustanovil lastno podjetje, ki se je ukvarjalo predvsem z notranjo dekoracijo. V 80. in 90. letih 19. stoletja je podjetje prevzelo večino dekoraterskih del v mogočnih novih javnih stavbah. Tudi znamenita dekoracija dunajskega Burgtheatra [Burgteatra – mestnega gledališča] je Klimtovo delo, saj je veljal za najboljšega dekoraterja v vsej Avsto-Ogrski. Ves ta čas je tudi slikal, toda dela so bila »klasična«, po okusu in zahtevah časa.

Umetniški trijo je 1892 razpadel. Ernest Klimt je umrl, Franz Matsch pa se je vrnil k portretiranju.

Leta 1897 se je pridružil slikarjem, ki so se uprli tedanji »klasični« umetniški smeri in ustanovili Zvezo avstrijskih umetnikov, imenovano Secesija, in ki jo je po ogledu razstave finančno podprl med drugimi tudi cesar Franc Jožef.

Leta 1898 je prejel prva naročila kot slikar secesist. Portreti, ki so nastajali v tem obdobju, sodijo med najpomembnejše, kar nam je slikar zapustil. Prefinjenost, značilna za njegova dekoraterska dela, je v slikah še odličnejša.

Klimt je eleganten slikar, njegove podobe so razkošne in polne čutnosti. Njegove ženske so utelešene muze in zapeljivke, ki jih obdaja z bleščečo dekoracijo.

To je bilo obdobje vzponov in padcev. Dela za dunajsko univerzo Filozofija, Medicina in Pravo je moral zaradi nezadovoljstva naročnika celo odkupiti, za isto Filozofijo pa je takoj zatem na Svetovni razstavi v Parizu prejel zlato odlikovanje.

Leta 1903 si je ogledal zlate mozaike v Ravenni, ki so odločilno oblikovali njegovo nadaljnje slikanje. Nastopilo je »zlato« obdobje.

Klimt je bil perfekcionist. Za vsak portret je izdelal na stotine skic, pa tudi ko je bil portretiranec zadovoljen, je še vedno vztrajal pri delu. V slikarstvu je šel svojo pot; bil je zaželen portretist bogatega meščanstva in ni poznal finančnih težav.

Umrl je na Dunaju leta 1918.

Nekaj njegovih del:

Poljub, 1907–1908, Archiv für Kunst und Geschichte, Berlin

Najbolj znana Klimtova slika, ki je vrhunec njegovega »zlatega« obdobja. In vse obilje okrasja ne more prekriti popolne vdanosti klečeče ženske.

Sonja Knips, 1898, Östereichische Galerie, Dunaj

Na prvi pogled običajen portret vitke mlade ženske v elegantni pozi in mehkih lahkotnih oblačilih; od te slike dalje je Klimt veliko zaslužil s portretiranjem žensk.