Paul Signac, Francoz, 1863-1935

Francoski neoimpresionist

Paul Signac [Pol Sinjak] se je rodil leta 1863 v Parizu v srednje premožni obrtniški družini. Pri sedemnajstih, ko je začel slikati, je bil pod močnim vplivom impresionistov, predvsem Clauda Moneta. Slikar je motive, ki jih je srečeval v okolici Pariza. Potegi njegovega čopiča so bili močni, vlečeni v svobodnem ritmu.

Spomladi 1884 je nekaj mladih slikarjev, med njimi Paul Signac, Georg Seurat [Žorž Sera] in Henri-Edmond Cross [Enri Edmon Kros], ustanovili Društvo neodvisnih umetnikov (Société des artistes indépendants). Na prvi skupni razstavi se je izkazalo, da imata Signac in Seurat podoben umetniški cilj, zato sta lahko skupaj oblikovala temeljna načela novega sloga, ki je nadgradnja impresionizma in ga poznamo pod izrazi neoimpresionizem, pointilizem ali divizionizem.

Pointilisti so iskanja impresionistov o svetlobi še poglobili. Po Cheureulovi [Šerelovi] teoriji se zasnova barv, ki jih sprejme očesna mrežnica, razbije na množico točk čistih barv, ki se nato v naši zavesti zlijejo v barvni ton, ki je enak tonu zunanje podobe. Od tu do novega sloga je bil samo še korak.

Novi slog, ki je združil intuitivno dojemanje impresionistov z znanstvenimi dognanji, je pritegnil med drugim tudi Camilla Pissarroja [Kamija Pisaroja] in njegovega sina Luciena [Lisjena]. Signac je organiziral razstave, pisal kritike in članke.

Signacov slikarski opus obsega pretežno morske motive, kajti vse življenje je bil strasten jadralec, ter podobe mest – Pariza, Rochella, Avignona, Colleora, Saint-Tropeza , Antibesa – in pristanišč – v Benetkah in Carigradu. Poleg slik, skic in risb je izdelal veliko dekorativno platno za Maison du Peuple (Narodni dom) v Bruslju.

Po smrti Georga Seurata je 1891 je Signac prevzel vodenje neoimpresionistov. Leta 1892 se je poročil s Pissarrojevo sorodnico in kupil hišo v Sant-Tropesu, ribiški vasici, ki pa je postala priljubljeno shajališče neodvisnih umetnikov.

Signac je zapustil nekaj pomembnih teoretičnih del. Svoja umetniška spoznanja je opisal v knjigi »Od Eugèna Delacroixa do neoimpresionizna«,1899, objavil je množico razprav in člankov ter kritik, in pa monografijo Johana Bartholda Jongkinda, nizozemskega slikarja, predhodnika francoskih impresionistov, ki je že slikal v naravi s svetlimi barvami in s posebno obravnavo svetlobe, vendar le akvarele, ki jih je kasneje v ateljeju preslikal na platno.

Kot mnogo njegovih prijateljev je bil po politični usmeritvi anarhist.

Umrl je v Parizu leta 1935.

Nekaj njegovih del:

Pogled na Sant-Tropez, 1894, olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Liège

Na sliki začutimo trenutek, ko veter napne jadra in ribiči poprimejo vrvi.

Papeška palača v Avignonu, olje na platnu, Musée National du Art Moderne, Pariz

Grad Comblat , ???, olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Liège

Felix Fénéon pred emajlnim ozadjem, ritminiziranim v gmotah, kotih in barvah,1890, olje na platnu, zasebna zbirka, New York

Slika je zelo nenavadna za čas, v katerem je nastala in kaže slikarjevo nagnjenje k ornamentiki.